»Natakar, v moji juhi je muha!« Vic, ki vedno nasmeje. Kaj pa tista o Muji in Hasu? Kdo jih ne pozna? Smešno za zjokat! Zakaj se ne bi smejali? Ni vzroka. Nekaj klikov na dan in nasmeh je tu.

Po prestani operaciji odpeljejo bolnika nazaj v sobo.
»Zelo sem vesel, da je vse minilo,« reče svojima sosedoma.
»Ne veselite se prezgodaj,« ga posvari prvi sosed, »v mojem trebuhu so med operacijo pozabili košček vate in vse je bilo treba opraviti znova.«
»To ni nič,« pravi drugi sosed, »v mojem trebuhu so pozabili škarjice ...«
Tedaj se odpro vrata, kirurg pogleda v sobo in vpraša: »Ali je kdo videl moj dežnik?«

Tri prijateljice so se dogovorile, da bodo svojim dragim pripravile presenečenje. Oblekle so se v črne sado-mazo oprijete usnjene jakne, črne tangice, štikle, črne preveze čez oči in vse, kar pač paše zraven. Pa da vidijo, kaj bo.
Prva je imela ljubimca, druga zaročenca, tretja pa je bila že kar nekaj let poročena.

Čez nekaj dni se srečajo in ... Tista z ljubimcem: "Ej stara, ko me je zagledal, je čisto znorel, je rekel, da sem ženska njegovega življenja in potem sva seksala ceeellooo noč, pa še dopoldne ..."

Zaročenka: "Ja itak, ko me je zagledal, me je pograbil, pa sva seksala kot mlada zajčka."

In tista poročena: "Ko je prišel iz službe, me je najprej vprašujoče pogledal, potem pa dejal: ''Hej, Zorro, kaj bo pa za večerjo??''

Janez ni bil prav pameten in njegovi prijatelji so se pogosto norčevali iz njega. Nekoč je prišel urejen kot že dolgo ne. Povsem nova obleka, kravata, čudovita srajca.
- Madona Janez, kako pa si se danes uredil, so se čudili sodelavci.
- Ženino darilo.
- Ali je bilo presenečenje?
- Pa še kakšno. Včeraj, ko sem prišel domov malo prej kot navadno, me je obleka že čakala na postelji.

Mož na smrtni postelji, zraven žena, ki neutolažljivo joka.
“Draga”, pravi mož z oslabelim glasom: “Mi boš izpolnila zadnjo željo?”
Žena: “Bom dragi, povej.”
Mož nadaljuje s šibkim glasom: “Šest mesecev po moji smrti se poroči s sosedovim Janezom!”
Žena mu začudeno odgovori: “Ampak dragi, saj ga sovražiš.”
Mož komaj slišno: “Prav zato!”

Ginekolog se naveliča opravljati svoj poklic in se odloči, da bo šel za avtomehanika. Pride do prvega avtomehanika in mu razloži svoj problem.
“Prav!” odvrne mehanik. “Takole bova naredila. Tukaj imaš motor. Če ga boš znal razdreti, bo tvoja plača 600 EUR, če ga boš znal tudi sestaviti, boš imel 1000EUR plače.”
Ginekolog sprejme pogoje in se loti dela. Razstavi in sestavi avtomobilski motor, mehanik pa ga pri tem opazuje.
Ko konča, mu mehanik reče: “V redu, sprejet si, plače pa boš imel 2000 EUR.”
“Zakaj pa 2000 EUR?” je ginekolog veselo presenečen.
Mehanik mu pojasni: “Glej, motor si pravilno razstavil. Tudi sestavil si ga pravilno. Ampak, ker si vse to naredil skozi izpušno cev, ti dam pa še 1000 evrov dodatka.”

Jože pravi Janezu: »Ti, ki imaš veliko denarja in imaš doma vso najnovejšo tehnologijo, pojdi v trgovino in kupi robota, ki ga še nimaš.« 
Janez: »Pa kaj mi bo ta kup železja, od katerega ni nobene koristi?« 
Jože: »Pojdi, postavi se pred njega in mu postavi tri vprašanja, pa če ti pravilno odgovori ga kupi, če ne pa ne.« 
»Zmenjeno!«
Odšla sta v trgovino in Janez se postavi pred robota, nekaj časa premišljuje potem pa vpraša: »Hej robot, kaj sedaj dela moja žena?«
Robotu se prižgejo lučke, antene mu izskočijo iz glave in zasliši se kovinski glas: »Biip, biip, tvoja žena pomiva posodo, biip, biip!«
Janez steče k telefonu in pokliče ženo: »Živijo žena, kaj počneš?«
Žena odgovori: »Pomivam posodo!«

Janez ves presenečen takoj spet pristopi k robotu in ga vpraša: »Hej robot, kaj sedaj dela moja hčerka?«
Robotu se spet prižgejo lučke, antene mu izskočijo iz glave in spet se zasliši kovinski glas: »Biip, biip – tvoja hčerka se uči matematiko biip, biip!«
Janez spet steče k telefonu in pokliče hčerko: »Živijo hčerka, kaj počneš?«
Hčerka odgovori: »Učim se matematiko, očka.«
Janez še bolj začuden in presenečen spet pristopi k robotu, ga nekaj časa gleda in si misli: »Postavil ti bom še eno vprašanje, pa bomo videli, če te bom kupil ali ne.«

Nekaj časa premišljuje potem pa zopet vpraša: »Hej robot, kaj počne sedaj moj oče?«
Robotu se spet prižgejo lučke, antene mu izskočijo iz glave in zasliši se kovinski zvok: »Biip, biip – tvoj oče orje njivo biip, biip.«
Janez se nasmeje in reče: »Hej robot, pojma nimaš, moj oče je direktor nekega priznanega podjetja in nikakor ne more orati njive.«
Robotu se spet prižgejo lučke, antene mu izskočijo iz glave in še zadnjič se zasliši kovinski zvok:
»Biip, biip – ti nimaš pojma, ker ne veš, kdo je tvoj oče, biip, biip!«